Omejujoča prepričanja so tihi saboterji našega življenja. So tiste skrite misli, ki nas prepričujejo in končno prepričajo, da nismo dovolj dobri, da ne moremo uspeti, ali da nismo vredni ljubezni in sreče. Vsak od nas jih ima.
Pa se vsi zavedamo njihove moči in vpliva na naše življenje?
KAJ SO OMEJUJOČA PREPRIČANJA?
Omejujoča prepričanja so negativni miselni vzorci, ki se oblikujejo na podlagi naših izkušenj, okolja, vzgoje in družbenih norm. Gre za prepričanja, ki nas omejujejo in preprečujejo, da bi dosegli svoj polni potencial. Pogosto se oblikujejo že v otroštvu in postanejo del naše identitete, podzavesti, iz katere nas nezavedno vodijo skozi življenje.
Prav bivanje prepričanj v našem nezavednem je vzrok za to, da jih kljub zavestni osvetlitvi težko izkoreninimo.
Uvid v to, da nas je strah neuspeha, tega strahu še ne bo premagal.
Zavedanje, da trepetamo pred mnenjem drugih in se prilagajamo do onemoglosti, prav tako še ne bo prineslo odrešitve poguma, da zaživimo po svojih načelih.
Kaj pa torej lahko naredimo (sami)?
Preden se lotimo premagovanja omejujočih prepričanj, za lažjo predstavo (in samorefleksijo) naštejmo nekaj najpogostejših.
- Strah pred neuspehom: “Raje ne poskušam, ker mi bo tako ali tako spodletelo.”
- Strah pred zavrnitvijo: “Če povem, kaj v resnici mislim, me bodo zavrgli.”
- Nizka samozavest: “Nisem dovolj dober, da bi mi uspelo.”
- Perfekcionizem: “Če ni popolno, ni vredno.”
- Vloga žrtve: “Vedno se mi dogaja krivica in nad tem nimam nadzora.”
- Strah pred mnenjem drugih: “Vedno se moram prilagoditi in biti všečen, da bodo drugi zadovoljni z mano.”
Omejujoča prepričanja nas lahko zadržujejo na več načinov. Vplivajo lahko na naše odločitve. Ko verjamemo, da nismo sposobni nečesa doseči, bomo manj verjetno poskusili in se bomo izognili izzivom, ki bi lahko prinesli rast in razvoj. Omejujoča prepričanja lahko vplivajo na našo samozavest. S stalnim dvomom vase se zlahka počutimo negotovo in manjvredno, kar hitro vodi v občutke tesnobe in preobremenjenosti.
Omejujoča prepričanja lahko tudi omejujejo naše odnose. Ko verjamemo, da nismo vredni ljubezni ali da nas bodo drugi zavrnili, se lahko izogibamo intimnim odnosom in skrivamo svoj pravi jaz. Zaradi strahu pred neuspehom lahko trpi naš poklicni uspeh, saj se izogibamo novim priložnostim, ki so izven cone našega udobja.
RAZBIJANJE OMEJUJOČIH PREPRIČANJ S POGOVORNO SAMOHIPNOZO
Samohipnoza je tehnika, ki nam omogoči dostop do naše podzavesti, v kateri se nahajajo globoko zakoreninjeni miselni procesi in vzorci. Poznamo veliko različnih pristopov k samohipnozi, vsem pa je skupno to, da se zgodi hipnotični trans, preko katerega lahko na te procese in vzorce vplivamo in jih spreminjamo.
Eden od načinov samohipnoze, ki ne zahteva posebnega znanja in izkušenj iz hipnotičnega transa, hkrati pa ga po učinkovitosti morda celo prekaša, je t.i. pogovorna samohipnoza.
Pogovorna samohipnoza temelji na postavljanju dobrih vprašanj samemu sebi.
Takšna vprašanja so odličen način za stik z nezavednim delom našega uma in premagovanje omejujočih prepričanj.
Ko smo namreč ujeti v neko prepričanje, smo v to prepričanje prepričani. Ko smo v nekaj zelo prepričani, se o tem ne sprašujemo, ker enostavno vemo, da drži. Če želimo preseči nekaj, v kar smo prepričani, pa moramo v to vnesti dvom.
In nič ne vnese dvoma bolj kot dobro vprašanje.
Kar pomislite na stereotipen primer, ki se je morda že kdaj zgodil tudi vam.
Usedli ste se v avtomobil in nenadoma vas je obšla misel: “Ali sem zaklenil vrata stanovanja?”
Tisti bolj prepričani ste morda uspeli to misel odgnati in ste si rekli: “Ah, seveda sem, kaj sploh razmišljam.”
Če pa ste bili pod stresom ali kako drugače obremenjeni, pa je preprosto vprašanje vneslo dovolj dvoma, da ideje o nezaklenjenih vratih niste mogli več odmisliti.
Ta dvom je povzročil, da ste končno ugasnili avtomobil, odšli do vhodnih vrat in preverili, ali vrata zares niso zaklenjena.
Če se torej želimo nekega prepričanja znebiti ali ga razhrahljati, moramo vanj vnesti dvom. Ko enkrat dvomimo v prepričanje, to prepričanje ni več prepričanje in če dvomimo v omejujoče prepričanje, le-to ni več (tako) omejujoče. Ko dvomimo, dobimo dobro priložnost, da začnemo ta dvom širiti in postopoma razkrajati omejitve, ki jih je to naše dotedanje prepričanje postavljalo.
KORAKI POGOVORNE SAMOHIPNOZE
Pomembno je, da si za posamezne korake vzamete čas. Nikar ne hitite! Poanta samoizpraševanja ni v tem, da hitro odgovorite na posamezna vprašanja, marveč da raziskujete sebe in svoj notranji svet. Gre se za to, da ponovno razmišljate in se sprašujete o stvareh. Le z razmišljanjem lahko namreč odkrijete nove stvari in perspektive. Če ugotovite, da odgovarjate avtomatično, brez pravega razmišljanja in so odgovori tisto, kar “že veste”, potem ne razmišljate, ampak imate o nečem že poznane misli. Prav zaradi teh misli ste ujeti v omejujoče prepričanje. Edini način, da iz njega “pobegnete”, je torej razmišljanje.
1. korak: Prepričanje. Najprej je pomembno, da sploh prepoznamo, da imamo neko omejujoče prepričanje. Kaj torej verjamemo, da za nas drži? Kaj nas omejuje in ovira v življenju? (Npr.: “Skrbi me mnenje drugih”.)
2. korak: Resničnost prepričanja. Ko vemo, katero prepričanje nas omejuje, je smiselno, da to prepričanje natančneje raziščemo in opredelimo. Pomagamo si lahko z vprašanji, kot so:
- Kako bi definiral/-a to prepričanje? Kaj je res glede tega?
- Kako vem, da to prepričanje drži zame? (Npr.: “Kako vem, da drži zame, da me skrbi mnenje drugih?”)
- Kaj točno mislim s tem?
- Kaj točno me skrbi oz. česa točno me je strah glede tega?
- Kako sem prišel/-la do tega spoznanja oz. ugotovitve? Od kod to izvira? Kako sem se tega naučil/-a?
Že na tem mestu si bo morda kdo rekel: “Hm, pa saj nisem čisto prepričan, da to povsem drži zame.” To je dvom, ki ga lahko enostavno utrdimo in še razširimo z vprašanjem: “Zakaj?” Torej: “Zakaj nisem čisto prepričan, da to povsem drži zame?” Več razlogov, kot bomo našli, močnejši bo dvom in manj omejujoče bo postajalo naše prepričanje.
3. korak: Obsežnost prepričanja. Naslednji korak je, da preverimo obsežnost našega prepričanja. Pomagamo si lahko z vprašanji, kot so:
- Kje to drži zame?
- Kdaj to drži zame?
- Kako to drži zame?
- Kako mi to prepričanje služi?
- Kakšen pomen ima to prepričanje zame?
Izogibamo se splošnim in nejasnim odgovorom, ampak poskušamo biti čim bolj konkretni. Kje točno to občutim? Kdaj? Kako točno mi to služi?
4. korak: Meje prepričanja. Z zadnjim korakom raziščemo meje prepričanja in hkrati pokukamo onkraj teh mej.
- Kje to NE drži zame?
- Kdaj to NE drži zame?
- Kako to NE drži zame?
- Kako mi to prepričanje NE služi?
5. korak: Preverjanje prepričanja. Ko smo si vzeli čas, razmišljali, se spraševali in dobro odgovorili na ta vprašanja, lahko ponovno pomislimo na prvotno trditev - naše prepričanje in opazimo, kako jo sedaj dojemamo drugače? So se meje prepričanja zrahljale? Kako se sedaj počutimo glede tega?
Ko izstopimo iz omejitev naših lastnih omejujočih prepričanj, jih lahko začnemo opazovati v novi luči, onkraj njihovih omejitev. To je dobra točka, v kateri lahko začnemo preokvirjati naše misli, za katere sedaj vemo, da niso absolutno resnične.
Opazimo lahko, kako gremo iz t.i. fiksnega stanja uma v t.i. stanje uma rasti.
Seveda ustvarjanje dvoma in odkrivanje laži v naših omejujočih prepričanjih ni vedno enostavno. Nekatera prepričanja so globoko v nas, del naše (jedrne) identitete in jih sami ne samo težko spremenimo, pač pa tudi odkrijemo. Tisto, kar občutimo, pa je morda splošno nezadovoljstvo in občutek, da smo v življenju na nek način obtičali. V teh primerih je vsekakor smiselna pomoč terapevta.
Je pa dobro vedeti, da so naša prepričanja samo prepričanja. In četudi so nekatera močna, to ne pomeni, da so neprebojna.
ZAKLJUČEK
Omejujoča prepričanja so kot nevidne verige, ki nas zadržujejo na mestu, kjer se počutimo varne, vendar ne izpopolnjene. Vplivajo na vsak vidik našega življenja - od osebne rasti do službene uspešnosti in naših odnosov. Prepričujejo nas, da nismo dovolj dobri ali da ne moremo doseči tega, kar si želimo.
Pogovorna samohipnoza je orodje, ki nam pomaga prepoznati in razgrajevati ta omejujoča prepričanja. S postavljanjem pravih vprašanj se lahko poglobimo v naše misli, odkrivamo vrzeli v naših prepričanjih in odpiramo vrata k spremembi.
Velika prednost pogovorne samohipnoze je, da ne zahteva posebnega znanja ali strokovnih veščin. Potrebujemo le nekaj časa, iskrenost do sebe in odprtost za razmišljanje.
Premagovanje omejujočih prepričanj največkrat ni enkraten dogodek, ampak proces, ki zahteva čas in vztrajnost. Pomembno je, da si dovolimo, da se poglobimo v vsako vprašanje in si damo čas, da se spremembe zgodijo. Če naletite na prepričanja, ki so še posebej trdovratna, je morda koristno, da se pogovorite s kom, ki vas lahko (tudi s pomočjo opisanih korakov) usmerja in vodi k dodatni perspektivi.
Naše omejujoče misli in prepričanja niso nespremenljiva resnica. So le zgodbe, ki smo si jih pripovedovali tako dolgo, da smo pozabili, da niso resnične. Smo arhitekti svojih misli in naše potovanje k osebni svobodi se lahko začne s preprostim vprašanjem: “Ali to res drži zame?”
Kateri del vašega življenja bi se lahko izboljšal, če bi spremenili svoje miselne vzorce? Katerega omejujočega prepričanja se boste najprej lotili vi? 🙂
.