Motivacija je ključna gonilna sila, ki nas spodbuja k dejanjem in krepi naše vedenje v skladu z zastavljenimi cilji. Ločimo dve osnovni vrsti motivacije: ekstrinzično (zunanjo), ki izvira iz zunanjih dejavnikov, in intrinzično (notranjo), ki izvira iz notranje želje posameznika po znanju, raziskovanju in osebni rasti.
Ekstrinzična motivacija je pogosto opazna v šolskih sistemih, ki dajejo velik pomen ocenam in visoki storilnosti. Čeprav učinkovita za doseganje kratkoročnih ciljev, lahko vodi do površinskega učenja in manj stabilnega znanja.
Nasprotje tega je intrinzična motivacija, ki je subtilnejša in globlja in jo vidimo pri otrocih, ki iz čistega veselja raziskujejo svet okoli sebe. Izvira iz notranje želje posameznika po znanju, raziskovanju in osebni rasti.
Pomen zanosa in prilagajanja izzivov
Zanos, koncept, ki ga je razvil psiholog Mihaly Csikszentmihalyi, predstavlja stanje, ko smo popolnoma predani aktivnosti, izgubimo občutek za čas in se naša učinkovitost ter zadovoljstvo povečujeta. V takšnem stanju smo notranje motivirani za opravljanje naloge in v celoti izkoriščamo svoj potencial.
Če poenostavimo, bi lahko rekli, da smo v stanju zanosa takrat, ko je izziv ravno pravšnji - ne pretežak in ne prelahek. Takrat so naše spretnosti v pravem odnosu do izziva - reševanje nam prinaša zadovoljstvo, saj s tem naraščajo tudi naše spretnosti, rezultat pa je vseskozi opazen.
Zavedanje tega je pomembno. V primeru prezahtevnega izziva se namreč hitro počutimo zafrustrirani in obupamo. V primeru preveč enostavnega izziva pa zdolgočaseni in prav tako odnehamo.
Eden od načinov, da ustvarimo stanje zanosa je tudi ta, da zmoremo (pre)velik izziv razdeliti na manjše izzive, ki so obvladljivi.
Napisati knjigo je lahko zelo obremenjujoče in večina jih tega ne zmore. Napisati eno poglavje je lažje. Še lažje je napisati en odstavek. To so koraki, ki nas počasi vodijo do končnega cilja in nas motivirajo. Ker smo lahko ponosni na vsakega, ki smo si ga zadali in ga uspešno opravili. En odstavek vsak dan in čez eno leto lahko imamo knjigo. Ena knjiga v dnevu in čez eno leto nimamo ničesar.
Pot ali cilj?
To vodi do druge pomembne ideje za povečanje intrinzične motivacije. Namreč - usmerjenost k procesu, ne (le) k izidu. Nikoli namreč ne moremo stoodstotno zagotoviti, da bo nek cilj dosežen. Vedno je, pa čeprav zelo majhna, možnost, da se nekaj ne uresniči. In to ne glede na to, koliko dela in truda smo v dosego cilja vložili. Tisto, kar je dosti bolj pod našim nadzorom, pa je sam proces, ki nas vodi do želenega cilja. Nadziramo lahko, koliko dela bomo v nekaj vložili, koliko se bomo potrudili. Če sta vsa naša motivacija in samozavest vezana na nekaj, kar ni povsem odvisno od nas, je lahko zelo boleče, če nam ne uspe. Po drugi strani pa osredotočenost na proces daje vztrajnost kljub neuspehom, ki so sicer (nujni) del končnega uspeha.
Vloga pogovorne hipnoze
Pogovorna hipnoza je pristop, ki lahko pomaga pri spodbujanju intrinzične motivacije pri otrocih in mladostnikih. S komunikacijo raziskovanja njihovega notranjega sveta in doživljanja, izpostavljanjem in krepitvijo identitet moči, ki so vezane na proces, ter uporabo pozitivnih sugestij in afirmacij, otrokom pomagamo razviti notranji zagon in željo po uspehu. Pomembno je, da komunikacija in sugestije niso prisilne, ampak nežno vodijo otrokovo podzavest k bolj samostojnemu in angažiranemu pristopu k učenju.
Hipnotična vizualizacija oz. predstava uspeha in dosega cilja je lahko le ena od številnih možnosti, ki nam jih ponuja uporaba hipnotične komunikacije. Kot pa smo že ugotovili, lahko okrepi bolj ekstrinzično, kot intrinzično motivacijo.
Velikokrat se tako še bolj kot vizualizacija samega rezultata izkaže vizualizacija in predstava poti, ki do tega rezultata vodijo. Študenti, ki so v zanimivem poskusu vizualizirali proces, torej korake učenja za izpit, so se učili dlje, odrezali bolje in poročali o manjši tesnobi in večji motivaciji za učenje v primerjavi s tistimi, ki so vizualizirali zgolj pridobitev najboljše ocene.
Še ena od možnosti, ki nam jih ponuja pogovorna hipnoza, je podoživljanje preteklih uspehov in premaganih izzivov. Podoživljanje je posebna tehnika, s katero otrokom pomagamo, da se ne samo spomnijo, ampak tudi občutijo pretekle zmage in uspehe. Ti dobri občutki in zavedanje lastne zmožnosti za premagovanje izzivov pa lahko služijo kot dobro izhodišče za začetek priprave na učenje ali druge izzive, ki so pred njimi.
Naravnost hipnotično je lahko iskanje, izpostavljanje in krepitev inspiracijskih in aspiracijskih identitet. Ko se otroci prepoznajo v identitetah, kot so vztrajnost, kreativnost in delavnost, lahko to vodi k boljšim rezultatom, predvsem pa večji odpornosti na neuspeh, ki tako predstavlja le del poti do končnega cilja. Kar je povsem drugače kot v primerih, ko je identiteta vezana zgolj na dosežen rezultat.
Predvsem pa je pomemben del hipnotične komunikacije namenjen prav zavedanju lastne vrednosti neodvisno od pričakovanj, pohval in graj okolice.
Kot je rekel utemeljitelj moderne hipnoterapije, psihiater Milton H. Erickson: “Zemljevid sveta vsakega človeka je edinstven kot njegov prstni odtis. Ni dveh enakih ljudi. Ni dveh ljudi, ki bi isti stavek razumela na enak način …” In takšno edinstvenost bi se morali naučiti ceniti.
Zaključek
Z uporabo pogovorne hipnoze in skrbno izbranimi strategijami lahko otrokom in mladostnikom pomagamo, da odkrijejo notranji zagon in začnejo ceniti sam proces učenja bolj kot zunanje nagrade.
Motivacija, ki prihaja iz notranjosti, ni le bolj trajna, ampak tudi spodbuja globlje razumevanje in večje osebno zadovoljstvo. Ko otroci razvijejo intrinzično motivacijo, so bolje pripravljeni na izzive in so bolj odporni na frustracije, ki jih prinaša učenje novih in zahtevnih veščin.
Vsak otrok vidi svet na svoj edinstven način. Na nas pa je, da najdemo pristop, ki to edinstvenost spoštuje in spodbudi. Pogovorna hipnoza je lahko eden od učinkovitih pristopov za to.