Če je hipnoterapija res tako odlična, zakaj je ne uporabljajo vsi?

Za strokovnjake, ki delajo na področju hipnoterapije in so izkusili njeno učinkovitost, je vprašanje, zakaj hipnoterapija ni bolj splošno sprejeta, ključno in hkrati frustrirajoče. Kljub številnim dokazom, ki podpirajo uporabo hipnoze kot terapevtskega orodja, se še vedno soočamo z ovirami, ki omejujejo njeno širšo uporabo. Te ovire segajo od zastarelih prepričanj do pomanjkanja izobrazbe in razumevanja v kliničnih okoljih.

1. Zastareli pogledi in miti o hipnozi

Ena izmed glavnih ovir za širše sprejetje hipnoterapije so zastareli, na mitih temelječi pogledi na hipnozo. Mnogi ljudje še vedno povezujejo hipnozo s spektakli, ki jih vidijo v filmih ali na odrih, kjer hipnotizerji "nadzorujejo" um posameznika in ga prisilijo v nenavadna vedenja. Takšne napačne predstave vodijo do strahu in nezaupanja v hipnozo kot terapevtsko metodo.

O mitih in zastarelih pogledih na hipnozo smo pisali in govorili tudi v okviru našega inštituta. Na spodnjih povezavah si lahko več o tem izveste v posnetku našega webinarja ali preberete na našem blogu.

Richard Nongard, avtor in strokovnjak za klinično hipnozo, pojasnjuje: "Mit, da je hipnoza le trik za zabavo, je ena največjih ovir za njen sprejem kot resne terapevtske tehnike." 

Dejansko je hipnoza zelo varen in učinkovit način zdravljenja številnih težav, vendar ta napačna prepričanja ljudi odvračajo od spoznavanja hipnoterapije in njenih koristi.

2. Enostranski pogled na zdravje in bolezni

Biološki pogled na zdravje in bolezen ima še vedno pomembno vlogo v medicini, vendar ni več edini prevladujoči model. Medtem ko biološki pristop ostaja ključnega pomena, saj se osredotoča na fizične in genetske dejavnike, je vedno bolj priznan pomen vključitve psiholoških in socialnih dejavnikov v zdravstveno oskrbo. V sodobni medicini se pogosto uporabljata tako biološki kot biopsihosocialni model, kar omogoča celovitejše razumevanje in obravnavo bolezni. Ta širši pristop priznava, da zdravje ni le posledica bioloških dejavnikov, temveč tudi psiholoških in socialnih dejavnikov.

Biološki dejavnik v medicini vključuje genetske predispozicije, ki lahko povečajo tveganje za določene bolezni, fiziološke motnje v delovanju organov in sistemov, biokemičnega neravnotežja, kot so težave s hormoni ali encimi, ter stanje imunskega sistema in mikrobioma. Ti dejavniki so ključni za razumevanje in obravnavo zdravja ter bolezni.

Psihološki dejavnik vključuje mentalne procese, čustva, vedenje in kognitivne vzorce, pri čemer stres, anksioznost in depresija lahko vplivajo na fizično zdravje. Na primer, preučevanje, kako kronični stres prispeva k razvoju bolezni, kot sta hipertenzija ali sindrom razdražljivega črevesja.

Socialni dejavnik vključuje vplive družbenega okolja, družinskih odnosov, socialno-ekonomskega statusa in kulture, kjer lahko podporna mreža ali dostop do zdravstvenih storitev pomembno vpliva na zdravje posameznika. Na primer, raziskovanje, kako socialna izolacija ali nizki dohodki vplivajo na dostop do zdravstvene oskrbe in posledično na zdravje posameznika.

Osredotočanje zgolj na biološke dejavnike zanemarja psihološke in čustvene vidike težav, kar vodi do premajhne uporabe psihoterapevtskih tehnik, kot je hipnoza. 

Bio-psihosocialni model tako ponuja celovito in večdimenzionalno razumevanje zdravja in bolezni, ki vključuje različne vidike človeškega življenja. 

Ta model je še posebej pomemben pri obravnavi kroničnih bolezni, duševnih motenj in kompleksnih zdravstvenih težav, kjer biološki dejavniki sami po sebi niso dovolj za popolno razumevanje in zdravljenje bolezni.

Po besedah dr. Davida Spiegel-a, profesorja psihiatrije in vedenjskih znanosti na univerzi Stanford: "Hipnoterapija lahko pomaga pri zdravljenju mnogih stanj, vendar pogosto ostaja v senci farmacevtskih rešitev, ki so bolj poznane in sprejete." 

Tako se mnogi strokovnjaki zanašajo na zdravljenje z zdravili, medtem ko potencial hipnoterapije ostaja neizkoriščen.

3. Pomanjkanje izpostavljenosti hipnozi med kliničnim usposabljanjem

Tretja ključna ovira je pomanjkanje izpostavljenosti hipnozi med kliničnim usposabljanjem. To vodi do pomanjkljivega razumevanja njene močne empirične podlage in njenih zaslug pri zdravljenju.

Mnogi terapevti in zdravniki med svojim izobraževanjem nikoli ne pridejo v stik s hipnozo ali pa je obravnavana le površno.

V študiji, ki jo je izvedel dr. Michael Yapko, avtor in hipnoterapevt, se je pokazalo, da "veliko zdravstvenih strokovnjakov ni seznanjenih z raziskavami, ki podpirajo uporabo hipnoze, kar povzroča nezaupanje in odpor do te metode." 

Zaradi tega pomanjkanja znanja se hipnoterapija pogosto zanemarja kot možna terapija, tudi ko bi lahko bila zelo učinkovita.

Preseganje ovir za širšo uporabo hipnoterapije

Premagovanje teh ovir zahteva prizadevanja na več ravneh – od izobraževanja strokovnjakov do obveščanja javnosti o resničnih prednostih hipnoterapije. Potrebna je boljša izobraženost in ozaveščenost o znanstvenih podlagah hipnoterapije, kar bo pripomoglo k razbitju mitov in spodbudilo strokovnjake, da to metodo vključijo v svoje prakse. Šele takrat bo hipnoterapija dobila priznanje, ki si ga zasluži, in bo lahko pomagala še večjemu številu ljudi pri premagovanju njihovih težav.

Kot pravi dr. Yapko: "Hipnoterapija je močno orodje, ki lahko pomaga številnim ljudem, vendar le, če ji damo priložnost, da se dokaže."

V svetu, kjer so čustvene in duševne težave vse bolj razširjene, je nujno, da se izkoristijo vsa razpoložljiva orodja za zdravljenje, vključno s hipnoterapijo. 

Prav s tem namenom je bil ustanovljen naš inštitut. 

Skupaj z drugimi strokovnjaki smo del gibanja za prepoznavanje in integracijo hipnoterapije v klinično prakso.