Karkoli že naredite, NE razmišljajte o rdečem SLONU. In sploh ne pomislite na rdečega slona, kako pleza po rdečem DREVESU in ima VELIKA, rdeča ušesa. Mislite na karkoli drugega, samo na tega RDEČEGA slona ne.
Kaj se je zgodilo?
Ste razmišljali o rdečem slonu?
Zakaj? Saj ste vendar dobili navodilo, naj o njem NE razmišljate!
Morda ste se ob razmišljanju celo nasmehnili. Konec koncev je rdeči slon, ki pleza po rdečem drevesu, lahko nadvse zabavna miselna predstava, čeprav v resničnosti zelo malo verjetna.
To je samo eden od primerov uporabe jezika in sugestij za usmerjanje misli in občutkov.
Vendar pa uporaba pogovorne hipnoze v terapiji bistveno presega uporabo takšnih preprostih sugestij in poskusov preusmerjanja misli.
Bolj kot odzivanje klienta na terapevtove besede gre namreč za odzivanje terapevta na klientove nezavedne trenutke.
KAJ JE NEZAVEDNI TRENUTEK?
Nezavedne trenutke bi si lahko predstavljali kot mentalna vrata, ki se v nekem trenutku odprejo in terapevtu in klientu dajejo možnost, da pogledata in vstopita skoznje.
Na eni strani vrat je vse, česar se klient v nekem trenutku zaveda - zavestni del uma.
Na drugi strani vrat je vse, česar se klient v nekem trenutku ne zaveda - nezavedni del uma.
Mentalna vrata se odprejo, ko klient začne razmišljati onkraj omejitev običajnega (zavestnega) razmišljanja. Za temi vrati so mentalne in čustvene vsebine, do katerih običajno nima dostopa ali pa ima do njih dostop pod določenimi (hipnotičnimi) pogoji.
V pogovorni hipnozi se odprtje teh vrat spodbudi na primer s pogovorno hipnotično indukcijo ali postavljanjem dobrih vprašanj v hipnotičnem kontekstu.
Naloga terapevta je, da klientu pomaga zadržati ta vrata odprta dovolj dolgo, da lahko vstopi skoznje in razišče svoje nezavedne vsebine in med njimi najde ali razreši tiste, ki mu bodo pomagale pri izzivu, s katerim se sooča.
KAKO VEMO, DA GRE ZA NEZAVEDNI TRENUTEK?
Nezavedni trenutek se pogosto pokaže kot subtilna sprememba v klientovem vedenju, izrazu, govoru ali vsebini govora. Tukaj je nekaj znakov, ki kažejo na to, da so vrata v nezavedno odprta oz. se odpirajo:
Sprememba telesne govorice: terapevt lahko na primer opazi spremembo v hitrosti in globini dihanja, telesni drži ali obrazni mimiki.
Nepričakovana čustva ali reakcije: klient lahko izrazi nepričakovana čustva ali reakcije, kar kaže, da je prešel mejo zgolj razumske analize teme.
Sprememba tona glasu: klient lahko začne govoriti počasneje, globlje in mehkeje. V glasu se utegne razbrati razmišljujoč ton in iskanje pravih besed, kar implicira na poskus opisovanja okoliščin na nov, svež način.
Uporaba simbolov in metafor: ko zmanjka besed za opis izkušnje, se pogosto zatečemo k simbolom in metaforam. “Počutim se, kot bi mi na prsih ležal kamen”, je lahko znak stika z nezavednimi vsebinami.
Obujanje spominov: klient se lahko spomni spomina, doživetja ali izkušnje, o katerem že dolgo ni razmišljal ali je nanj že pozabil. Če so z njim povezana čustva in občutki, vemo, da smo se dotaknili globokih vsebin, ki so več kot samo zavestne.
KAKO POGLOBITI IN UPORABITI NEZAVEDNI TRENUTEK?
Ko terapevt prepozna nezavedni trenutek, je ključno, da ga poglobi in uporabi za terapevtske spremembe.
Pri tem si lahko pomaga z vprašanji, ki poglabljajo hipnotični trans in klienta spodbujajo k nadaljnjemu raziskovanju in razreševanju svojih notranjih doživetij.
Izjemno učinkovito za poglabljanje in razreševanje nezavednih vzorcev in vsebin je lahko razvijanje simbolov in metafor, vse do končne razrešitve, rešitve in transformacije. S tem področjem se je aktivno ukvarjal psiholog in psihoterapevt David Grove, ki je razvil tehniko clean language in je izvrstna podlaga za hipnotično uporabo simbolov in metafor.
Iskanje virov moči v klientovih identitetah, vrednotah in spominih je lahko del na videz običajnega pogovora, ki pa s pravo mero tenkočutnosti in ustvarjenem hipnotičnem kontekstu hitro postane spodbuden, motivirajoč in nemalokrat razrešujoč.
Skozi vrata v nezavedno pa lahko vstopita terapevt in klient tudi s pristopi hipnotičnega nagovora, nezavednega zavedanja ali ustvarjanja Kraja spoznavanja, odkrivanja in spremembe, kar so sicer bolj neposredni, a zato nič manj učinkoviti hipnotični pristopi.
Obstaja še mnogo načinov vstopa v nezavedno. Ključno pa je, da se kot terapevti prilagodimo klientu, njegovim željam in potrebam in predvsem njegovim načinom za vstop v nezavedno.
KJE JE POGOVORNA HIPNOZA UPORABNA?
Pogovorna hipnoza je uporabna povsod tam, kjer so uporabni tudi klasični, tradicionalni ali katerikoli drugi hipnotični pristopi. Zaradi subtilnega in hitrega dostopa do nezavednih vsebin klienta pa je spekter njene uporabe še dosti širši. Uporablja se v številnih terapevtskih in ne-terapevtskih kontekstih, na tem mestu je naštetih nekaj primerov terapevtske uporabe:
- v klinični terapiji za zdravljenje anksioznosti in stresa, obvladovanje bolečine, pripravo pacienta na operativni poseg, med samim operativnim posegom in tudi postoperativno, za zdravljenje posttravmatske stresne motnje in predelavo travmatičnih izkušenj;
- za spreminjanje vedenjskih vzorcev in nezdravih navad, na primer prenehanje kajenja in obvladovanje prenajedanja ter zdravljenje nespečnosti in izboljšanje spalnih vzorcev;
- za izboljšanje samopodobe in samozavesti, premagovanje omejujočih prepričanj in povečanje motivacije ter doseganje osebnih in profesionalnih ciljev;
- za izboljšanje koncentracije ter učinkovitosti pri študiju, delu in športnih aktivnostih;
- za premagovanje različnih strahov in fobij, treme pred nastopi in izpiti ali za pripravo na druge pomembne dogodke;
- za raziskovanje nezavednih vsebin in vzorcev ter spodbujanje osebnostne rasti;
- v skupinskih terapevtskih okoljih za spodbujanje skupinske dinamike in podpore.
ZAKLJUČEK
Pogovorna hipnoza je vsestransko uporabno terapevtsko orodje, ki temelji na prepoznavanju in uporabi nezavednih trenutkov. Terapevt mora biti občutljiv in pozoren na subtilne spremembe pri klientu in uporabiti ustrezne pristope za poglobitev teh trenutkov in transformacijo nezavednih vsebin, ki za klienta niso več uporabne.
Podobno kot ste na začetku tega članka nehote razmišljali o rdečem slonu, lahko terapevtski proces pomaga klientu osvetliti tiste nezavedne misli in občutke, ki se skrivajo v ozadju njegovega zavestnega uma. Tako kot rdeči slon nepričakovano vstopi v vašo misel, se tudi terapevtski pogovor lahko dotakne globokih, morda nepričakovanih vsebin, ki klientu v “običajnem” stanju uma niso dostopne.
Takšen pristop običajno sega globlje od zgolj simptomatskih sprememb. Ustvarja namreč kar najboljše pogoje za to, da je sprememba temeljna in generativna. S tem terapevt pomaga klientu, da ne le spozna svojega "rdečega slona", temveč tudi transformira svoje nezavedne vsebine na način, ki vodi h globoki osebni rasti in trajni spremembi.