Hipnoterapija je terapevtska interakcija med terapevtom, ki uporablja klinično hipnozo, in pacientom.
Kot ste prebrali lahko prebrali v našem drugem blogu, je bila naslednja opredelitev povzeta iz slovarja Collins Concise Dictionary: "hipnoterapija - uporaba hipnoze pri zdravljenju duševnih in čustvenih težav."
Hipnoza je tradicionalno opredeljena kot spremenjeno stanje zavesti, stanje, podobno transu, v katerem se poveča odzivnost na sugestije in olajša priklic skritih spominov (Hilgard, 1986).
Razlog za njeno uporabo je, da v hipnotiziranem stanju zavest predstavlja manj ovir za učinkovito psihoterapevtsko raziskovanje, kar vodi k večji verjetnosti psihološkega vpogleda (Heap, 1988).
Po drugih mnenjih je tako imenovani "hipnotični trans" zelo sproščeno duševno stanje, ki ga dosežemo z vodenimi slikami in meditacijo (McMaster, 1992, 1996).
Neskladja pri opredelitvi hipnoze so se pojavila zaradi velikih individualnih razlik v "hipnotičnosti" (Crawford, Brown in Moon, 1993) in velikega števila konkurenčnih teoretičnih modelov (Kirsch in Lynn, 1998; Kihlstrom, 1998).
Poleg tega je bilo ugotovljeno, da teoretične razlage hipnotičnega pojava izhajajo iz teorij disociacije (Hilgard in Hilgard, 1994).
Tradicionalne opredelitve, čeprav vsebujejo element resnice, so v svoji uporabnosti zelo omejene. Večina jih običajno opisuje hipnozo s položaja stranke v stanju transa, ne da bi upoštevala vlogo hipnoterapevta. Vse implicirajo pasivno odzivanje na sugestije zaradi stanja, imenovanega "trans" (Yapko, 1989).
Ljudje običajno menijo, da se hipnoterapija zanaša le na uporabo sugestij in sugestije za povzročitev sprememb v življenju ljudi. To je ena od številnih teoretičnih perspektiv, ki poskušajo pojasniti hipnozo in njeno terapevtsko uporabo, tj. hipnoterapijo.
Mnogi kliniki si hipnoterapijo predstavljajo tako, da osebe, ki želijo biti hipnotizirane, obiščejo hipnoterapevta in opravijo postopek hipnotične indukcije, pri katerem se običajno osredotočijo na ciljni predmet (npr. metronom, vrteči se disk, nihalo).
Posebno besedilo indukcije usmerja strankino pozornost navznoter, da bi se zmanjšala budnost do zunanjega sveta. Besedilo indukcije je običajno povezano s pasivnimi duševnimi stanji (npr. sprostitev, meditacija in spanje) in usmerja zavest udeleženca na konkretne podobe, občutke in vedenje, hkrati pa zmanjšuje logične, kritične in abstraktne kognitivne procese (Barnett, 1992; Lynn, Rhue in Weekes, 1990). V nasprotju s tem je bila hipnoza opisana tudi kot stanje povečanega zavedanja (Kroger, 1977; Yapko, 1989).
Če torej oseba postane bolj ozaveščena, se poveča njeno zavedanje sporočila, z večjim zavedanjem pa se poveča tudi njen ustrezen odziv. Posledica tega je, da se posredovano sporočilo prenaša in sprejema jasneje.
Yapko (1989) opredeljuje hipnozo kot "proces vplivne komunikacije", pri katerem hipnoterapevt spretno uporablja žive in čustvene besede ter geste, da bi povečal možnosti za vpliv na zdravo psihološko spremembo.
Hipnoza se torej obravnava kot orodje za prepričevalno komunikacijo. Manj poudarka je na ritualnih metodah ali doseganju različnih globin transa.
Obstajajo številni teoretični pogledi na hipnotične pojave in hipnoterapijo (Kroger, 1977; Barber, 1996; Yapko, 1989). Hipnozo in hipnoterapijo bomo uporabljali glede na to, kako sta konceptualizirani. Te različne teoretične perspektive so pri uporabi hipnoze pomagale in jo tudi ovirale.
Teorije so koristne iz več razlogov, predvsem pa zato, ker usmerjajo terapevte pri njihovem delu in izbiri postopkov (Dryden, 1991). Vendar pa je to tudi omejitev pri uporabi v hipnoterapiji, saj so nekateri teoretični pogledi na hipnozo bolj omejeni kot drugi in trenutno nobena posamezna teorija ne pojasnjuje ustrezno njene kompleksnosti.
Usposobljeni hipnoterapevti običajno delujejo na integrativen in včasih eklektičen način, pri čemer se opirajo na širok spekter psihoterapevtskih filozofij in načinov zdravljenja.
Hipnoterapija je torej oblika psihoterapije, pri kateri se uporabljajo veščine svetovanja, pridobi se celotna anamneza, vzpostavi se stik ali terapevtska zveza, opredelijo se težave in cilji, obravnavajo se napačne predstave ter razpravlja in dogovori o terapevtskih strategijah za hipnotični in nehipnotični del seanse.
Hammond (1990) poudarja, da so terapevti, ki se zanašajo na omejen nabor metod in samo en pristop, pogosto neizkušeni. Navaja Liebermana, Taloma in Milesa (1973), ki menijo, da je večja verjetnost za nastanek težav, če se pri vseh klientih uporablja enak pristop.
Zato to, kako so hipnoza, um in hipnoterapija pojmovani, določa omejitve, ki veljajo za njihovo uporabo in za stranke (Yapko, 1989).
Na podlagi opredelitve hipnoze, ki jo je pripravil Inštitut za klinično in pogvorno hipnozo, lahko hipnoterapijo nadalje opredelimo kot:
V teh naravno prisotnih hipnotičnih stanjih postane podzavestni del našega uma (kdo smo) dostopnejši in dovzetnejši za pozitivne predloge, ki so za nas sprejemljivi. Če si torej želite biti bolj motivirani ali bolj samozavestni, se v teh stanjih, ko so podane sugestije, ki podpirajo to, kar si želite, te okrepijo in vam pomagajo doseči, kar si želite. Hipnoterapija uporablja ta naravna stanja za podajanje terapevtskih predlogov in terapevtskih postopkov, ki vam pomagajo doseči pozitivne rezultate, ki si jih želite.