Zgodovina hipnoze, 2.del
Novejša zgodovina: Od oklutnosti in magnetizma do sugestije.
Lahko bi rekli, da se novejša zgodovina hipnoze začne z našim sosedom, Avstrijcem doktorjem Franzem Mesmerjem (1734-1815), ki je prvi podal naturalistično razlago hipnoze in s tem eliminiral pridih okultnosti. Razvil je teorijo o "živalskem magnetizmu" (mesmerizem), kjer se naravna, a sicer nevidna energija aktivira, ko z magneti »mahamo« okrog subjekta.
Naslednji pionir je bil škotski kirurg James Braid (1795-1860), ki je ugotovil da lahko »ukazuje« pacientu, da zapre oči in pade v globok trans brez vseh priprav, ki jih je opravljal Mesmer. Ugotovil je, da rezultati ne nastanejo zaradi magnetne tekočine, ampak predvsem zaradi sugestije, ki je delovala na subjekta, čigar sugestibilnost je bila umetno povišana (povečana).
Braid je skoval izraz hipnoza iz grške besede »hypnos«, kar pomeni spanje. Ko je kasneje odkril, da hipnoza ni stanje spanja, je poskušal preimenovati to stanje v »monoideizem«, vendar je bilo že prepozno. Izraz hipnoza je sprejelo širše občinstvo, tudi znanstveniki.
Izjemen premik v svetu hipnoze je dosegel James Esdaila, glavni kirurg zaporu v Kalkuti ( Indija), v drugi polovici 19.stoletja. Esdail je izvedel v takratnih slabih pogojih (katastrofalna higiena in življenjski pogoji) z izredno majhno stopnjo umrljivosti izvedel preko 1000 kirurških operacij. Za anestezijo je takrat uporabljal izključno hipnozo.
Redkokdo še ni slišal za Sigmund Freuda in psihoanalizo, vendar malokdo ve, da je prve zametke svoje teorije o nezavednem odkril ravno s pomočjo hipnoze. Kasneje je odvrgel hipnozo in razvil tehniko svobodnih asociacij in strukture, ki jo je poimenoval psihoanaliza. Pred smrtjo pa je izjavil: »Če bi v svoji preteklosti vedel o hipnozi toliko kot vem danes, bi se bolj posvetil hipnozi in manj psihoanalizi.«
V 1. svetovni vojni je na frontah kronično primanjkovalo etra. Na srečo so bili v prvih bojnih vrstah tudi posamezni ljudje, ki so poznali hipnozo in jo začeli uporabljati za anesteziranje.
Potreba po hitrem zdravljenju vojnih nevroz med prvo in drugo svetovno vojno je ustvarila ogromno zanimanje za hipnoterapijo. Nastopila je združitev hipnotičnih tehnik s psihiatrijo, kar je bil zelo pomemben napredek.
V ZDA je bila hipnoterapija sprejeta za medicinsko metodo zdravljenja leta 1958. Britansko zdravniško združenje pa je že prej priznalo hipnozo v psihiatriji in kirurgiji.
V modernih časih pa je luč hipnoze in psihoterapije zasvetila z človekom, za katerega pravijo, da je zaslužen za pospešen razvoj psihoterapije in sicer Milton H. Erickson (1901-1980). Erickson je bil mojster komunikacije in pionir družinske terapije in kratke terapije s fokusom na rešitvah. Terapijo je ohranjal kratko s koncentriranjem na človekove osebne vire in moči v času, ko je bila ostala stroka obsedena z dolgoročno terapijo. Hipnoza je bila osnoven del njegovega dela, iz katerega se je razvila nova, indirektna oblika hipnoze, sedaj znana kot »Ericksonova hipnoza«, ki prevladuje v terapiji, pri kateri se uporablja hipnoza.
Milton Erickson je prvi opisal pomembno vlogo hipnoze v psihoterapiji. Razvil je hipnotični komunikacijski stil, pri katerem klient ni več pasiven (kot pri Freudu), ampak aktivno sodeluje s terapevtom. Erickson se je zavzemal, da se vsak terapevtski odnos začne z »uporabo« in brezpogojnim sprejemanjem klientovih misli, čustev, vedenj in prepričanj. Erickson to imenuje načelo utilizacije, ki vključuje popolno sprejemanje vsega, kar se dogaja s klientom, in šele posledično poskus uporabe, premikanja ali spreminjanja te izkušnje.
Kljub številnim oviram, s katerimi se je soočala, je hipnoza sedaj v celoti priznana in jo uporabljajo mnogi znanstveniki. Čeprav je dolgo veljala za kontroverzno, danes velja za učinkovito terapevtsko tehniko.
Vse resne medicinske, psihološke in psihoterapevtske organizacije tako v Ameriki kot tudi v Evropi v zadnjem času sprejele hipnozo kot učinkovito terapevtsko metodo. Yapko (2003).
Hipnoza se je izkazala kot dragoceno orodje v medicini in psihoterapiji. V nekaterih skandinavskih državah so v zadnjih letih naredili na tisoče kirurških operacij v hipnotični anesteziji. Hipnoza je lahko pomemben dodatek k skoraj vsaki obliki psihoterapije, to je postala tudi pri tistih motnjah, pri katerih so jo sprva odsvetovali, npr. pri psihiatričnih primerih in zdravljenju depresiji.
Na takšen ali drugačen način je bila hipnoza od nekdaj del človeške izkušnje. Od hipnotičnega delovanja vračev in šamanov, preko nevidne magnetne tekočine do prepoznavanja moči besed, osredotočenosti in namena se je hipnoza otresla mističnosti in postala svetovno priznana metoda.
Novejša zgodovina hipnoze nas je obogatila s številnimi spoznanji o tej fascinantni praksi. Znanstveni pristop k hipnozi je razkril njene fiziološke in nevrološke osnove ter jo postavil kot priznano terapevtsko orodje za obravnavo različnih težav.
Pričakujemo lahko nadaljnji razvoj hipnoze v različnih smereh. Znanstvena raziskovanja bodo verjetno še naprej razkrivala nove vidike tega fenomena, kar bo pripomoglo k boljšemu razumevanju njene uporabe v terapevtskem kontekstu in drugje.
Poleg tega lahko pričakujemo nadaljnji razvoj in prilagoditev terapevtskih pristopov, ki vključujejo hipnozo, tako da bodo bolj učinkoviti in prilagojeni posameznim potrebam klientov. Hipnoza bi lahko tudi našla nove aplikacije zunaj terapevtskega okvira, na primer pri izboljšanju učenja, spomina, kreativnosti ali športne uspešnosti.
Prihodnost hipnoze je torej svetla, polna možnosti za nadaljnji napredek in uporabo v korist posameznikov in družbe kot celote.
Ustvarjanje pozitivnih sprememb v življenjih ljudi in skupnosti s pomočjo hipnoze ter gradnja skupnosti, ki se združuje okoli teh vrednot pa je vizija našega inštituta.