Milton se je kot drugi od enajstih otrok rodil 5. decembra 1901 v Aurumu. Odraščal je v revnem kmečkem okolju, kjer se je že zelo zgodaj naučil uporabiti prav vse, kar je bilo možno uporabiti. Pri kmečkih delih je pomagal, čim je bil dovolj velik. Njegov otroški razvoj je bil vse prej kot običajen. Milton pri štirih letih še vedno ni govoril, velike težave je imel tudi z učenjem. Učitelji v tistem okolju in času niso bili pozorni na to, da Milton zaznava in doživlja na poseben način.
Šele čez nekaj let so ugotovili, da je barvno slep, tonesko gluh in izrazito dislektičen. Te nevšečnosti pa je znal obrniti sebi v prid:
»Veliko si sporočamo na način, kako govorimo. Ker sem bil tonsko gluh, sem bil prisiljen slediti glasovnim modulacijam. To je pomenilo, da je vsebina govora manj odvračala mojo pozornost, kot se dogaja večini ljudi. Veliko vzorcev vedenja se bolj odraža v načinu, kako nekdo nekaj pove, kot pa v vsebini povedanega.«
Pri 17 letih je doživel izredno hud napad poliomielitisa, zaradi paraliziranih mišic je komaj govoril. Zdravniki so staršema povedali, da ne bo preživel noči. Milton, ki je zdravnike slišal, je pesimistično napoved doživel kot izredno predrznost in svojo jezo izrabil za to, da je preživel noč, vse do sončnega vzhoda. Po treh dneh se je prebudil popolnoma paraliziran, premikal je lahko le svoje oči. Dobro je slišal, vendar je le z največjo težavo govoril, in sploh se ni mogel ganiti. Vsi so bili prepričani, da bo hrom do konca svojega življenja. Zdravniki so mu napovedali, da ne bo mogel nikoli več hoditi in da ima le nekaj mesecev življenja. Namesto da bi se vdal svoji usodi, je Erickson odkril, kako uporabiti lastne miselne sposobnosti in notranje vire za spopadanje s svojimi težavami.
»Ležal sem v postelji brez kakršnegakoli občutenja oziroma zavedanja svojega telesa. Nisem mogel začutiti položaja svojih rok in nog. Ure in ure sem preživljal tako, da sem poskušal locirati svojo roko, nogo ali svoje prste na nogah, tako da sem v njih poskušal začutiti kakršenkoli občutek. Na tak način sem se začel zelo dobro zavedati dogajanja v različnih delih svojega telesa.«
Med svojim okrevanjem je ustvaril posebne tehnike za ponovno pridobitev nadzora nad svojim telesom. Uporabljal je samohipnozo, intenzivno spominjanje, da bi ponovno aktiviral svoje mišice in postopoma povrnil gibljivost. V naslednjih tednih in mesecih je Milton brskal po svojih čutnih spominih in se skušal ponovno naučiti gibati.
»Najprej sem se učil sproščanja in vaj za krepitev mišične moči. Naredil sem si gumijaste trakove in jih vsak večer raztegoval. Potem sem se naučil hoditi, in ko sem se utrudil, so bolečine popustile. Nato pa sem prišel do presenetljivega odkritja: sprostitev in olajšanje bolečin sem lahko dosegel zgolj s predstavljanjem hoje in utrujenosti.«
Po enajstih mesecih intenzivnega treninga je lahko hodil z berglami, vendar se je hitro naučil, kako s kar najmanj napora šepati, tako da je čim manj napenjal mišice. Zaradi svoje iznajdljivosti je precej dobro okreval, vendar mu je postalo jasno, da ne bo mogel postati kmet. Vpisal se je na študij medicine, ki mu je dodatno pomagal pri samorehabilitaciji.
»Med študijem medicine sem spoznal, kakšne so lastnosti mišic. To znanje sem uporabil za to, da sem dovolj razvil mišice, ki so mi še preostale po bolezni, in da sem šepal z najmanjšo možno mero obremenitve, napetosti in naprezanja. Za učenje tega sem potreboval še deset let. Poudarjeno sem se začel zavedati svojih telesnih gibov, kar se je izkazalo za zelo koristno…«
Ob zaključku prvega letnika se je njegovo telo okrepilo, vendar je še vedno potreboval bergle pri hoji. Zdravnik mu je svetoval, naj poletje preživi v naravi. Neustrašni Milton se je sam (prijatelj je tik pred zdajci odpovedal potovanje) in brez denarja ter z zelo skromno opremo spustil po reki.
Po dobrih dveh mesecih je lahko veslal proti toku, samo še rahlo šepal in sam nosil kanu. Predvsem pa je razvil veliko večjo odpornost, postal fizično neodvisen in pridobil veliko ponosa in zaupanja vase.
Izkušnja napada poliomielitisa mu je dala globok vpogled v človeško trpljenje in moč notranjega človeškega uma. Ericksonovo okrevanje pa ni bilo le fizično, temveč tudi psihično in duhovno. Njegova lastna zgodba o premagovanju paralize pa je postala vir navdiha in močan primer tega, kako človek lahko premaga tudi najtežje ovire v življenju.
V naslednjem delu bomo spoznali, kako ga je ta izkušnja navdihnila, da je postal znan kot Modrec iz Phoenixa.