Zgodovina hipnoze, 1.del
Hipnoza in starodavne civilizacije.
Hipnoza je človeški fenomen in je stara toliko kot človek sam. Obstajajo celo mnenja, da se je nekoč davno v prazgodovini prvo psihoterapevtsko delovanje začelo pravzaprav kot hipnoterapija oziroma hipnotično delovanje vračev in šamanov na drugega člane skupnosti.
Čeprav je hipnoza kot disciplina nastala v relativno nedavni zgodovini, lahko najdemo veliko povezav z različnimi starodavnimi civilizacijami, v katerih so skozi različne rituale raziskovali posebna stanja zavesti. Številne starodavne kulture, vključno s šamanskimi tradicijami Sibirije, Afrike in ameriških staroselskih skupnosti, so uporabljale posebne tehnike, ki so vključevale glasbo, ples in sugestijo za dosego stanj zavesti, ki so spominjala na hipnotična stanja.
Na podlagi šamanističnega delovanja še živečih sibirskih in južnoameriških šamanov lahko sklepamo, da so v prazgodovini uporabljali hipnozo predvsem v anestetične namene in za lajšanje oziroma odpravljanje bolečin.
Nekaj primerov uporabe hipnoze v starodavnih civilizacijah:
SUMERCI, 4000 let pr. n. št.
V znameniti svečeniški šoli v Erehu še sedaj hranijo prastar rokopis, ki vsebuje neovrgljive dokaze o tem, da so svečeniki-zdravniki v tistih časih zdravili bolnike v snu.
EGIPT, 4000 – 1550 let pr. n. št.
V na tisoče let starem dokumentu v Egiptu, Ebersovem papirusu, so opisane metode za hipnozo, ki se od današnjih nič ne razlikujejo. V nekem zapisu lahko preberemo: “…položi svoje dlani na njegove, da utišaš bolečino in reci mu, da se bo bolečina izgubila…”
KITAJSKA, 2500 let pr. n. št.
Wong Tai, oče kitajske medicine je pisal o hipnotičnih postopkih v svojih medicinskih tekstih.
INDIJA, 1500 – 500 let pr. n. št.
V Manuovem zakoniku, najstarejšem v sanskrtu napisanem delu v Indiji, je opisan budni sen. Hindujske Vede, napisane okoli 1500 let pr.n.š. prav tako opisujejo trans in uporabo hipnoze.
GRČIJA, 350 let pr. n. št.
Stari Grki so imeli svoje hrame, kjer so svečeniki zdravili ljudi s pomočjo hipnoze. Običaj v teh hramih je bil, da so se ljudje pred vstopom v tempelj postili in se poskusili čim bolj prečistiti, ter se s tem čim bolj pripraviti na sugestije, katere so jim dajali svečeniki. Svečeniki so v templjih s pomočjo sugestij aktivirali človekove notranje moči, ki so privedle do ozdravitve.
Uporaba podobnih tehnik nam pove, da so se že v preteklosti ljudje zanimali za raziskovanje lastnega uma in zavesti, da so določena stanja zavesti univerzalna in jih človeštvo skuša doseči že tisočletja. Različne kulture so našle podobne načine za dosego stanj spremenjene zavesti. Starodavne prakse so pogosto vključevale moč besed in sugestij. Verski voditelji, vrači, zdravilci in šamani so prakticirali tehnike, v katerih prepoznamo osnovne elemente sodobne hipnoze - sugestijo, osredotočenost uma in telesno sprostitev. Hipnotične tehnike so najpogosteje uporabljali v kontekstu zdravljenja. Verjeli so v povezanost uma, telesa in duha ter si prizadevali doseči ravnotežje za splošno blaginjo. S tem so izražali svoje globoko razumevanje povezave med umom in telesom. Hipnoze pa niso uporabljali le kot orodje za zdravljenje, ampak tudi za boljše razumevanje samega sebe in svojih notranjih potencialov.
Hipnoza je torej del človeške izkušnje, kolikor nazaj v zgodovino lahko pogledamo. Ob vsem tem se zdi vsaj nenavadno, da se jo kljub nenehnim raziskavam in številnimi dokazi o učinkovitosti še vedno marsikje (tudi pri nas) uvršča med alternativne metode zdravljenja.
Mar ne bi bilo bolj smiselno, da bi jo, z vsemi sodobnimi spoznanji in pristopi, znali za ustrezna stanja razumeti in uporabljati tudi kot primarno metodo?
In še kot razmišljanje in tema za enega od naslednjih blogov: Kako koristno bi bilo, če bi se principov izkoriščanja lastnega hipnotičnega transa učili že od majhnega, v šolah?